Nedeljski gost

Marko Mušič je arhitekt in akademik. Za njim je več kot 60-letni ustvarjalni opus. Še vedno vsak dan prihaja v svoj atelje v Stari Ljubljani, v hišo, kjer je nekoč živela pesnica Lili Novy. Z očetom je obiskoval Jožeta Plečnika, učil se je pri kultnih arhitektih. Ustvaril je številne javne zgradbe, kulturne domove in sakralne objekte, v samostojni Sloveniji se je proslavil z novo cerkvijo v ljubljanskih Dravljah in s spominskim parkom na Teharjah. Njegovi brutalistični arhitekturni motivi so bili razstavljeni v newyorškem muzeju sodobne umetnosti (MoMA) in se znašli v eni izmed ameriških TV-serij.Akademik rad igra na klavir, uživa ob cigarah, pomirja ga 10-kilogramski maček, ki pogosto počiva kar med skicami. Marko Mušič razmišlja o arhitekturi nekoč in danes, gradnji in rušenju, avtoritetah in kapitalu. Kritikah. Tudi o odstranitvi njegove ureditve notranjosti stare železniške postaje v Ljubljani in o tem, zakaj mora arhitekt hkrati stati na tleh in segati za oblaki.

Statistike, povezane z zdravjem in varnostjo kmetov in kmetic pri nas, so dramatične, uradne pa predvsem nepopolne. Kot pravi dr. Duška Knežević Hočevar z Družbenomedicinskega inštituta ZRC SAZU, so številke pomembno izhodišče. A ne kričijo. Zato je treba na teren. Že približno dve desetletji raziskuje počutje kmetov in kmetic na slovenskem podeželju. Kot antropologinja se v njihovo vsakdanjost ne vključuje le z opazovanjem – z njimi pakira moko, gre na žetev, k nedeljski maši, na veselico, ali pa ob slabi vremenski napovedi skupaj načrtujejo dan. Predvsem pa posluša in razpravlja, pri čemer se poskuša vživeti v pripovedi preučevane populacije. Opozarja, da so z vidika odločevalcev kmetje in kmetice danes predvsem izjemno sposobni podjetniki. Biti kmet ni zgolj poklic, je prepričana Knežević Hočevar, je način življenja, močna identiteta.

Ob dnevu upora proti okupatorju je Nedeljski gost kontroverzni slovenski poet, glasbenik in pisatelj, ki je občasno tudi filmski igralec, predvsem pa neuklonljiv upornik in po svojih lastnih besedah nagajivec Zoran Predin. Z njim se pogovarjamo o vzponih in padcih ter uspehih in spodrsljajih v njegovi več kot 40 let trajajoči karieri, ki jo v teh mesecih v slovenskih kinematografih celovito upodablja biografski dokumentarni film Praslovan. Pa tudi o prihodnosti, saj gre Zoranu “kopanje po preteklosti in navduševanje nad zlatimi časi” na živce.

Christian Moe je Norvežan, ki že 30 let živi v Sloveniji. Religiolog in prevajalec, ki je otroštvo preživel v Oslu, pa tudi Nigeriji, kjer so se novice o čarovništvu znašle na prvih straneh časopisov, in na Filipinih med Marcosovo diktaturo, verjame v razum, nekoliko manj pa v prihodnost prevajalskega poklica v obdobju umetne inteligence, ki si izmišlja tudi svoje bogove. Kako je na njegovo religiološko pot vplival Leteči cirkus Montyja Pythona, in o tem, kaj za veliko noč počnejo in jedo Norvežani, se je s Christianom Moejem pogovarjal Gorazd Rečnik.

Je ustanoviteljica in odgovorna urednica Časorisa, prvega spletnega časopisa za otroke pri nas, ki konec aprila zaznamuje deseti rojstni dan. V tem času se je uveljavila kot aktivna promotorka medijske pismenosti tako za otroke kot za odrasle. Sicer pa je po srcu še vedno novinarka, ki verjame, da lahko novinarke in novinarji spreminjajo svet na bolje. Nedeljska gostja dr. Sonja Merljak Zdovc govori tudi o problematiki medijskega poročanja o medvrstniškem nasilju. Zapiski:  Časoris, prvi spletni časopis za otroke v Sloveniji Kako govoriti o težkih in zahtevnih temah, ki se pojavijo v medijih, z otroki? Odzivi na pogovor, temo ali za ideje novih gostov: [email protected] 

Zora Stančič spada med najbolj samosvoje in prepoznavne slovenske umetnice. V Mestni galeriji Ljubljana se z razstavo Dobro, da pogledi ne puščajo odtisov, prvič predstavlja s celovitim izborom svojih grafičnih del. Poleg grafike deluje še na mnogih drugih področjih kot so oblikovanje, arhitektura in film. Njeno poslanstvo pa je tudi delo s študenti na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, kjer kot izredna profesorica vodi katedro za grafiko. Foto: Urša Premik

Njegov glas gotovo poznate, njegova besedila so vam znana, njegov notranji svet ostaja skrivnosten. Kdo je Tomi Meglič, ko ni pevec in kitarist zasedbe Siddharta? Kako so se njegove najstniške sanje, da bi bil »le« kitarist, spremenile v zvezdniško kariero? Eden redkih rokovskih zvezdnikov pri nas, je zelo iskreno spregovoril o izkušnjah, ki so ga izoblikovale, o hrepenenju, družini. Zase pravi, da je romantična duša, ki težko koga načrtno prečrta. S Tomijem Megličem se je v tednu, ko je minilo 30 let od prvega koncerta zasedbe Siddharta, pogovarjala Anja Hlača Ferjančič:

Verjetnost, da bi se najstnik brez končane srednje šole, ki je kot vojni specialec služil na bojni fronti, od tam za skoraj leto dni prostovoljno odšel v psihiatrično bolnišnico in kasneje v največje globine heroinske in drugih odvisnosti, kadarkoli lahko nadejal svetovno uspešne kariere, je bila tako rekoč nična.A Feđa Štukan je preživel vse, kariero v gledališču pa nadgradil s snemanjem filmov tudi v hollywoodski A produkciji z oskarjevci in največjimi zvezdami filmskega sveta kot so Colin Firth, Ben Kingsley, Gary Oldman, Tim Robbins, Benicio del Toro. Je igralec, ki ga je veliki režiser Terrence Mallick osebno prosil, naj sprejme vlogo v filmu, postal pa je tudi zvezda regijskih filmov in televizijskih nadaljevank. Spletel prijateljstva s člani skupine Iron Maiden, postal pilot, padalec in nato še pisatelj. Na nagovor Brada Pitta in Angeline Jolie je svojo zgodbo začel zapisovati z namenom, da postane filmski scenarij, a ker za snemanje še ni dobil prepričljive ponudbe, jo je po devetih letih izdal v knjigi z naslovom Blank. Ta avtobiografija, v kateri je z brutalno in nebrzdano iskrenostjo popisal svojih deset krogov pekla, je postala ne le ena najbolj branih knjig zadnjih let, ki prevedena celo v kitajščino kroži po svetu, pač pa je tudi izjemno dragocena protivojna knjiga. Morda snemanje filma o njegovi življenjski zgodbi že skoraj desetletje zamuja zato, ker je preveč neverjetna celo za vsega vajeni Hollywood, je pa pred dnevi doživela prvo izvedbo v Štukanovem matičnem gledališču Kamerni teater 55 v Sarajevu, Feđa Štukan pa je zanjo spisal glasbo.

Včeraj je praznovala svoj 85. rojstni dan – 8. marec je naš kolektivni in njen osebni praznik. Ne zameri, če jo kdo naslovi z "doktor" Ada Vidovič Muha, in dodaja, da smo kot družba včasih pretirano zavezani izrazu, pozornost pa bi si medtem bolj zaslužila vsebina.Med pogovorom jo je večkrat zaskrbelo, da nastopa ekspresivno, a zdi se, da to prej prispeva k njeni markantnosti in kaže na izoblikovano znanstveno držo. Spominjala se je njenega študijskega obiska Karlove univerze, kjer se je seznanila s tedanjim praškim jezikoslovnim krožkom, nato pa se v Ljubljano vrnila opremljena z modernim pristopom k slovaropisju in se zaposlila v Leksikološki sekciji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša. Sodelovala je pri oblikovanju koncepta prvega Slovarja slovenskega knjižnega jezika; je tudi soavtorica prvih treh knjig. Dalje jo je pot vodila v predavalnico, bila je prva predstojnica ljubljanskega Oddelka za slovenistiko. Njeni deli Slovensko leksikalno pomenoslovje in Slovensko skladenjsko besedotvorje sta danes obvezno študijsko gradivo bodočih slovenistov. Zaslužna prof. dr. Ada Vidovič Muha največ časa preživi v svojem domačem kabinetu, kjer ima, pravi, svoj red – na delovni mizi jo te dni čakajo korekture novega zbornika njenih razprav iz zadnjega desetletja z naslovom Slovarska slovnica.

Nedeljska gostja doktorica Andreja Čerenak je doktorica biotehnoloških znanosti, ki raziskuje žlahtnjenje, biotehnologijo in genetiko rastlin na Inštitutu za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije. Je tudi vodja Oddelka za rastline, tla in okolje ter izredna profesorica za genetiko na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru. O slovenskem največjem izvoznem kmetijskem produktu hmelju, vrstah piva in brezalkoholnem pivu, najbližji sorodnici hmelja konoplji, ki jo prav tako gojijo na inštitutu, biorazgradljivih vrvicah, pa tudi problemu znanstvenih raziskav, ki se končajo s projektom.

Marko Lukić se je v plezanje zaljubil na šolskem izletu. V alpinistični odsek se je s trikom vpisal že pri 12 letih. Več kot četrt stoletja je bilo plezanje njegov način življenja: »Hvaležen sem, da sem izkusil kako je, ko v življenju za nekaj goriš in ne izgoriš.« V drugi karieri gradi hiše. Čeprav si ni predstavljal, da bo kdaj vodil družinsko podjetje, ga je oče le uspel prepričati. V poslu se odloča podobno kot v steni: »Tisto, kar se da izračunati, znajo izračunati vsi. Pomemben je občutek iz trebuha.« Marko Lukić, direktor družbe Lumar in menedžer leta, bo razkril, kaj je pri vodenju zanj največji izziv, kako razmišlja o nasledniku in zakaj ni postal gorski vodnik.

Pisateljica, kolumnistka ter kmetica Nataša Kramberger se zadnjih nekaj let s svojim angažiranim pisanjem trudi približati realnost življenja na kmetiji. Čeprav je praznovanje Prešernovega dneva na njeni kmetiji v Jurovskem Dolu vedno v slogu umetnosti in kulture, bo letos še posebej zaznamovano z veseljem. Zadnja knjiga z naslovom Po vsej sili živ ji je namreč prinesla nagrado Prešernovega sklada in jo s tem dodatno utrdila kot predvsem pomemben glas kmetic, kakor je zapisala žirija.Nataša Kramberger je prepričana, da lahko spremenimo naš odnos do prehranjevanja, če bomo v ospredje postavili male mešane kmetije ter jih dodatno podprli. Kljub temu, da so kmetje največji povzročitelji ter največje žrtve podnebne krize, zanika, da je za ukrepanje prepozno. Odrasla na kmetiji, postala meščanka velikih evropskih mest, se je zaradi dolžnosti do planeta pred leti vrnila na vas, kjer skuša spreminjati ustaljene družbene vzorce in s kulturno mešano, ampak povezano sestrsko skupnostjo vaditi sobivanje, tovarištvo in solidarnost. Na kmetiji v Jurovskem Dolu jo je obiskal Gašper Andrinek ([email protected]).

Je umetniška svetovalka manifestacije Evropska prestolnica kulture GO!2025, dveh obmejnih mest Nove Gorice in Gorice, ki se uradno začne v soboto, 8. februarja, na Prešernov dan. Neda Rusjan je predvsem izjemna gledališka ustvarjalka, ki je svojo pot začela v Mladinskem teatru, danes pa predstavlja jedro SNG Nova Gorica. Kot režiserka, scenaristka in igralka je po svojih dramskih predlogah osvetlila življenske zgodbe znanih Slovencev, kot sta brata Rusjan, svetovno uveljavljena in pozabljena igralka Nora Gregor, pesnik in duhovnik Simon Gregorčič ter naš poet France Prešeren. Je tudi avtorica mednarodnega projekta Zrno soli, ki je nastal v koprodukciji SNG Nova Gorica in Narodnim gledališčem Tuzla. Svoj režijski debi, zgodbo o Aleksandrinkah, je doživela, ko je prebrala babičina pisma dedku.Neda Rusjan Bric se že devet let posveča slovenski evropski prestolnici kulture, najprej je prvi korak naredila za kandidaturo in drugi, ko je prav ona k rojektu povabila italijansko Gorico. Režirala bo tudi slovesno otvoritev.

Andrej Šmuc je doktor geologije, redni profesor in raziskovalec na Naravoslovnotehniški fakulteti v Ljubljani. Je geolog, ki do obisti pozna svet naših visokogorskih jezer, pa tudi v puščave ujetega krasa v Avstraliji, in je neke vrste detektiv, ki skuša iz prastarih sedimentnih arhivov spisati zgodovino našega planeta v zadnjih nekaj 10 000 letih. Je pa tudi glasbenik, ki se z muzikalno navdihnjenimi geologi povezuje v tako imenovano Geobandi, in prekaljen popularizator geologije, v katero ga je zaneslo čisto po naključju. Več o odkritju v avstralski puščavi Pinnacles Desert lahko preberete tu.  Ugriznimo znanost: Kaj je na dnu Bohinjskega jezera? O tovorjenju čolna k jezerom pod Triglavom. 

Dr. Ljubica Marjanovič Umek je redna profesorica za razvojno psihologijo, doktorica znanosti in zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani ter lanska Zoisova nagrajenka za življenjsko delo. Posebej se je specializirala na področju razvoja mišljenja in govora pri otrocih, poudarja, da je govorni razvoj otroka treba gojiti že od rojstva, pri tem igrata ključno vlogo skupno branje in pogovor. Izpostavlja pomen navezanosti otroka na starše in to, da morajo biti starši avtoriteta in ne prijatelji. Poleg tega se ji zdi pri razvoju domišljije ključno tudi to, da se otrok dolgočasi. Govorila je še o pomenu intuicije pri vzgoji, o pasteh digitalnih naprav ter o tem, koliko je upoštevala teorijo pri vzgoji hčerke.

Mineva 30 let od genocida v Srebrenici. Jasmila Žbanić je o poboju več kot 8 tisoč muslimanov posnela pretresljiv film Quo Vadis, Aida. Za film Grbavica, ki odpira temo posilstev med vojno v nekdanji Jugoslaviji, je v Berlinu prejela Zlatega medveda. Sodeluje pri odmevnih mednarodnih produkcijah, režirala je eno izmed epizod postapokaliptične serije Zadnji med nami (The Last of Us).Diplomirala je med obleganjem Sarajeva, spominja se, da so bili na zagovoru njene diplome tudi člani skupine Laibach. S svojim delom skuša preseči omejena razmišljanja na Balkanu, razbija tabuje, opozarja na pravice žensk. In še vedno tudi na posledice vojne, navkljub temu, da svetovnih producentov ta tema ne zanima (več), nekateri ob tem celo zadremajo. Na Balkanu tudi zaradi vojnih travm še vedno ne gospodarijo z lastno sedanjostjo in prihodnostjo, Evropi pa ustrezajo avtoritarni voditelji. Govoriti o miru je postalo politično nekorektno. Tudi o norih kontrastih Sarajeva, mesta s posebno energijo, ki ga je na čelu z olimpijado pomagal vzpostaviti tudi Emerik Blum, junak aktualnega dokumentarnega filma Jasmile Žbanić. Z njo sta se v Sarajevu pogovarjala Luka Hvalc ([email protected]) in Gašper Andrinek ([email protected]). Kmalu pripravljata tudi posebno serijo reportaž ob že omenjenih obletnicah. Če imate kakšno posebno zgodbo ali primer, kaj je lepilo miru na vedno nemirnem Balkanu, se priporočata za odziv.

V prostem času teče in hodi po več desetkilometrskih poteh, pozimi turno smuča, poleti vesla in pleza. Avantura se zanjo začne ob odhodu od doma. Doživetij ji ni več treba iskati daleč stran, četudi je strastna popotnica, pred leti pa je pretekla tudi ekstremno ultramaratonsko preizkušnjo v Andori.S partnerko Žano Andreevo sta takrat premagali dobrih 230 kilometrov, spotoma pa 20.000 metrov višine, o čemer je napisala knjigo Evforija. Petra Vladimirov je tudi vzgojiteljica v strokovnem centru, nekoč vzgojnem zavodu Kranj. Strast do odkrivanja narave in spoznavanja svojih lastnih meja prenaša na otroke. Tudi tako, da jih poleti iz Gorenjske vodi peš do Pirana, pri čemer se morajo spoprijeti z marsikatero prepreko, ne le fizično. Glasbena priporočila: Zemfira – ИСКАЛА Urša & PR – Kje so tiste stezice Nino Katamadze & Band – Olei Eivør – Í Tokuni

Samo in Renate Rugelj. Morda bi ju lahko označili za najvplivnejši založniški par v Sloveniji. On je avtor številnih knjig različnih žanrov, od strokovno založniških do potopisno izpovednih in leposlovnih. Ona zagotovo vsako prej prebere, če že ni tudi njena urednica. S soustvarjanjem revije Bukla pomembno prispevata k popularizaciji knjižne in bralne kulture pri nas. Ob knjigah in družini je njun prosti čas zapolnjen s tekom, zadnja leta pa predvsem z večdnevnimi pohodi. Sta tudi založnika leta Društva slovenskih založnikov in soustanovitelja založbe UMco. Med pogovorom sta si zaželela slišati Chrisa Stapletona v duetu z Duo lipo (Think I'm in love with you), Bruca Springsteena (I forgot to be your Lover) in skladbo Tisoč let, ki so jo na Izštekanih 10 leta 2023 izvedli Vlado Kreslin, Urban Lutman in Tokac. Na mizi v studiu je bila množica knjig Sama Ruglja in njune založbe UMco. Od Soncu naproti (Peš v dvoje po najbolj samotnem delu Krete) pa do njegovega zadnjega romana Samo močni preživijo.

"Ko sem šla s starši v mesto in nihče od nas ni znal prebrati napisov na trgovinah, uradih, na trgovskih policah ali avtobusih, sem se trdno odločila, da se bom jaz čim prej naučila brati." Vstop v šolo, kamor so jo vpisali leto prej, ker da bo najbrž prvi razred ponavljala, je bil zanjo prelomen trenutek, a je poleg znanja tam dobila tudi občutek manjvrednosti, zasmehovanje in nesprejetost.Z nepismenima staršema, ki sta pri kmetih služila kot dekla in hlapec, je živela v izjemno skromni neizolirani baraki brez tekoče vode in sanitarij. Zaradi revščine je bila osamljen otrok, ki pa je tako predmete za vsakdanjo rabo kot tudi navdih za izobraževanje in ljubezen do poezije našla na - mestnem smetišču. Čeprav je bila vedoželjna, uspešna in z veliko željo postati zdravnica, spodbude za vpis v srednjo šolo ni dobila ne doma in ne v šoli, kjer so kar sami ocenili, da naj se raje čim prej zaposli. Kar je pri petnajstih letih tudi storila, neusahljivo željo po šolanju pa je uresničila šele nekaj let kasneje, po rojstvu prvega sina. In šolanje končala v rekordnem času, čeprav je ob tem hodila še v službo in skrbela hkrati za dojenčka in za nepokretnega očeta. Danes je uspešna podjetnica in mama treh sinov, ki prav zaradi lastnih izkušenj lažje svetuje ljudem, živečim v energetski revščini, na odraščanje ob najdbah iz smetišča pa se danes ozira brez grenkobe in z razumevanjem, da je to bilo največ, kar sta ji starša zmogla dati.

Pred dnevi je praznoval stoletnico! Ne svoje, temveč športa, ki mu je predan vse življenje. Metod Ropret, dolgoletni predsednik Odbojkarske zveze Slovenije, je z drznimi odločitvami, jasno vizijo in občasno tudi s tveganjem slovensko odbojko postavil na svetovni zemljevid. Kako mu izkušnje iz vodenja občine pridejo prav na svetovnem parketu, kaj je v ozadju lobiranja za funkcije v mednarodnih športnih zvezah in kaj najbolj ceni pri svojih sodelavcih?